Aktualna gospodarska gibanja v Republiki Sloveniji

Na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) predvidevajo 6,6-odstotni upad BDP-ja v Sloveniji leta 2020. Po globokem padcu v drugem četrtletju je gospodarstvo v tretjem okrevalo bolj, kot je bilo pričakovati. Za zadnje četrtletje se je pričakovalo manjši padec od spomladanskega, k čemur so prispevale tudi prilagoditve podjetij in potrošnikov novim okoliščinam. Gospodarske posledice drugega epidemiološkega vala so osredotočene predvsem na storitveni sektor in manj na dejavnosti, vpete v mednarodno menjavo. Zaradi zaostrenih epidemioloških razmer se vidnejše gospodarsko okrevanje zamika proti drugemu četrtletju 2021.

 
Posledično pričakujemo, da bo gospodarska rast leta 2021 (4,3%) nižja od napovedane (5,1 %). Okrevanje bo ob ohranjanju nekaterih omejitvenih ukrepov v Sloveniji in trgovinskih partnericah postopno in diferencirano po posameznih dejavnostih. Največje tveganje za uresničitev napovedi je še naprej povezano s trajanjem in globino epidemije. Dolgotrajno vztrajanje zaostrenih epidemioloških razmer z morebitnimi novi valovi okužb in s tem povezani strožji omejitveni ukrepi ter ponovna večja zaprtja gospodarstev, bodo še naprej predstavljali največje tveganje za stabilno okrevanje. Ob izboljšanju epidemioloških razmer bo pomembno tudi postopno in premišljeno umikanje ukrepov za blaženje posledic epidemije. Obstaja pa tudi možnost hitrejšega okrevanja aktivnosti v primeru hitrejšega trajnega izboljšanja epidemioloških razmer oziroma hitre široke uporabe cepiva ali zdravila.

Oktobra je naglo naraščanje okužb privedlo do ponovne uvedbe strogih zajezitvenih ukrepov v številnih državah evrskega območja. Glede na aktualne gospodarske kazalnike se je okrevanje aktivnosti in razpoloženja v evrskem območju v zadnjem letošnjem četrtletju ustavilo v storitvenih dejavnostih, rast aktivnosti v predelovalnih dejavnostih pa se, sicer nekoliko upočasnjeno, nadaljuje.
K upadu skupne gospodarske aktivnosti bo letos prispeval upad dodane vrednosti v večini dejavnosti, največji bo v gostinskih, rekreacijskih, športnih, kulturnih in osebnih storitvah ter v storitvah hotelskih nastanitev. Nekoliko manjši, a še vedno občuten bo tudi padec v prometu, trgovini in predelovalnih dejavnostih. Zaradi negativnih vplivov iz mednarodnega okolja ter tujih in domačih zajezitvenih ukrepov letos pričakujemo velik upad izvoza in uvoza. Zaradi padca povpraševanja in ob veliki negotovosti, ki vpliva na investicijske odločitve podjetij, se bodo skrčile tudi njihove investicije, tako v zgradbe kot v opremo in stroje. Javne investicije naj bi se letos malce okrepile. Velik negativen vpliv na rast BDP pa bo imelo tudi zmanjšanje zalog. Zaradi omejenega gibanja in ponudbe v času karantene, ko ni bilo možnosti trošenja, ter povečane negotovosti in previdnostnega varčevanja, bo močneje upadla tudi zasebna potrošnja, čeprav bo razpoložljiv dohodek ob podpornih ukrepih vlade podoben kot lani. Državna potrošnja se bo v kriznih razmerah okrepila.

Okrevanje bo v naslednjih dveh letih omejeno zaradi nadaljnjega spopadanja z epidemijo in ohranjanja negotovosti, po drugi strani pa ga bodo podpirali obsežni finančni paketi, dogovorjeni na ravni EU, povečane javne naložbe in državna pomoč podjetjem in prebivalcem ter spodbujevalne denarne politike. Globina  upada v 2020 in hitrost okrevanja v letih 2021 in 2022 se bosta v državah EU zelo razlikovali in bosta odvisni od poteka epidemije in strogosti zajezitvenih ukrepov ter razlik v strukturi gospodarstev in odzivov notranjih politik, vrnitev na raven pred pandemijo bi bila v povprečju možna šele leta 2022.
V trenutnih epidemioloških razmerah ocenjujemo, da bi bilo hitrejše gospodarsko okrevanje možno od drugega četrtletja 2021 naprej. Zaradi zamika v okrevanju predvidevamo, da bo gospodarska rast leta 2021 4,3-odstotna. Pričakujemo, da bo pri vzpostavitvi pogojev za postopno okrevanje gospodarstva še naprej ključnega pomena podpora države z ohranjanjem ukrepov za podporo trgu dela in z zagonom javnih investicij, za kar bodo na voljo tudi evropska sredstva. Večina dejavnosti bi v letu 2022 lahko dosegla ravni aktivnosti izpred epidemije, dolgotrajnejše okrevanje pa je pričakovati zlasti v dejavnostih, povezanih s turizmom.

Vpliv epidemije in zajezitvenih ukrepov na trg dela je bil s padcem gospodarske aktivnosti najizrazitejši v drugem četrtletju 2020 (zmanjšanje zaposlenosti in povečanje brezposelnosti).

Slovenski izvozni tržni delež se je po globokem padcu v prvem epidemiološkem valu, v tretjem četrtletju 2020 ponovno povečal. Širjenje epidemije covid-19 po svetu je povzročilo močan upad svetovnih uvozno-izvoznih blagovnih tokov. Ob še globljem padcu slovenskega izvoza - tudi zaradi izvozne usmerjenosti na med epidemijo bolj prizadet trg EU - se je slovenski tržni delež na svetovnem trgu v pomladanskih mesecih leta 2020 močno znižal. V tretjem četrtletju 2020 je sledila ponovna rast (medletno za 0,6  %)3 , ki bi bila lahko delno povezana z realizacijo v predhodnem četrtletju prekinjenih izvoznih tokov. V povprečju prvih treh četrtletij leta 2020 se je slovenski tržni delež na svetovnem trgu medletno znižal za 1,7 %, na trgu EU pa za 0,3  %. Na podlagi podrobnejših podatkov izvozno-uvoznih tokov držav EU, kamor so usmerjene približno tri četrtine slovenskega izvoza blaga, ocenjujemo, da je k znižanju slovenskega tržnega deleža prispevala tudi izvozna specializacija, zlasti zaradi visokega deleža izvoza osebnih vozil, ki je bil ob izbruhu korona krize močneje prizadet. Neugoden vpliv sestave izvoza je sicer blažilo okrepljeno povpraševanje po farmacevtskih proizvodih, s prav tako visokim deležem v slovenskem izvozu.

Tržni delež slovenskega blaga na svetovnem trgu se je v obdobju 2013–2019 povečeval. Slovenski izvoz je leta 2007 pomenil približno 0,2 % svetovnega uvoznega povpraševanja po blagu, nato pa je v obdobju 2008–2012 sledil močan padec tržnega deleža na svetovnem trgu, eden večjih med državami EU. Več kot polovico padca tržnega deleža v tistem obdobju lahko pojasnimo z neugodno izvozno (predvsem geografsko) usmerjenostjo,  neugoden vpliv pa je imelo tudi močno poslabšanje (stroškovne) konkurenčnosti v začetku krize. S ponovnim uravnoteženjem cenovno-stroškovnih dejavnikov in okrepitvijo uvoznega povpraševanja pomembnejših trgovinskih partneric se je od leta 2013 tržni delež znova povečeval, izraziteje od leta 2016. Rast je bila v obdobju 2013–2018 med najvišjimi med državami EU, v daljšem obdobju pa so nove članice EU bistveno bolj povečale njihove tržne deleže na svetovnem trgu. Ocenjujemo, da je bila rast slovenskega izvoznega tržnega deleža v letu 2019 še relativno visoka (3,5 %), a je bila ožje osnovana, rast so ključno spodbujali le posamezni proizvodi.

Delež tehnološko visoko zahtevnih proizvodov je bil po rasti pred in med gospodarsko in finančno krizo zadnja leta dokaj stabilen in višji kot v povprečju v EU.. Več kot polovico visokotehnološkega izvoza sestavljajo medicinski in farmacevtski proizvodi ter električni stroji in naprave, katerih delež v izvozu pa se je od leta 2015 zmanjševal. V primerjavi z EU Slovenija najbolj izstopa po visokem deležu tehnološko srednje zahtevnih proizvodov, ki so močno integrirani v globalne verige vrednosti in tako najbolj občutljivi na nihanja v tujem povpraševanju.

Delež na znanju temelječih storitev v skupnem izvozu storitev je v mednarodni primerjavi nizek, četudi se je njihova izvozna usmerjenost v preteklih letih povečevala. Njihov delež v celotnem izvozu storitev se je od leta 2010 (20,6 %) do leta 2017 zviševal, leta 2018 pa znižal za 1 o. t. na 23,6 %. To je še povečalo zaostanek za povprečjem EU, ki se sicer že vrsto let giblje na ravni nekoliko nad 13 o. t. Za evropskim povprečjem je zaostajala glavnina storitev, najbolj računalniške (za okoli 7 o. t.). V Sloveniji so višji delež od povprečja EU dosegale predvsem telekomunikacijske storitve, se je pa v zadnjih treh letih njihov delež v strukturi izvoza storitev zmanjševal. V Sloveniji se je v obdobju 2010–2018 najbolj povečal izvoz tehničnih, s trgovino povezanih storitev, za 10,5 % v povprečju na leto, v EU pa izvoz informacijskih storitev, za 15,2 % na leto, kjer so zlasti vzhodnoevropske članice dosegle znatno višje rasti izvoza (okoli 20 % na leto) od Slovenije, 7,7 % na leto.

Vhodne NTI v Slovenijo so se od leta 2014 hitreje povečevale, izhodne NTI pa so bile skromne. Višje vhodne NTI, katerih stanje se je v zadnjih petih letih (2014–2019) povečalo kar za 58 %, so bile predvsem posledica pospešitve privatizacije in tudi sicer večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih. Več pa je bilo tudi širitev že obstoječih podjetij s tujim kapitalom in novih (greenfield) investicij. Rezultati ankete SPIRIT v obdobju 2014–2018 kažejo, da je vsako leto več kot 35 % anketiranih podjetij s tujim kapitalom napovedalo širitev dejavnosti v Sloveniji, v letu 2018 je bilo takih 38,2 %. Njihovo stanje je bilo leta 2019  nekoliko višje od sicer prej najvišje ravni v letu 2009 (6.143 mio. EUR). Prilivi lastniškega kapitala so se leta 2019 glede na leto poprej skoraj podvojili (povečanje za 97 % oziroma na 1.052 mio. EUR), odlivi pa so se močno zmanjšali (s 314 mio. EUR na 35 mio. EUR).

Slovenija se po razširjenosti okoljskih spričeval uvršča v sredino med državami EU. K temu prispeva predvsem večja razširjenost okoljskih certifikatov ISO 14001 kot v povprečju EU. Podatki o številu certifikatov ISO 14001 za leto 2018 zaradi sprememb pri poročanju niso primerljivi s podatki iz preteklih let, ki sicer za Slovenijo (ob velikih letnih nihanjih) v daljšem obdobju niso kazali rasti. Razširjenost preostalih okoljskih certifikatov (EMAS in okoljskih marjetic) je precej manjša, a se postopoma povečuje. Razširjenost okoljskih marjetic, ki jo poleg proizvodov predelovalnih dejavnosti lahko pridobijo tudi turistične nastanitve in kampi, je v Sloveniji večja kot v EU, manjša pa je razširjenost shem EMAS.